Štefanija Jazbar je bila sicer rojena leta 1903 v Ljubljani, a je pri triindvajsetih letih prišla v Bohinj za učiteljico in tu ostala celo življenje. Prvo službo je opravljala na Bizeljskem, nato pa je dobila delovno mesto v podružnični šoli v Stari Fužini. Za delo v Bohinju jo je opogumil tudi pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je Bohinj in Bohinjce dobro poznal. Pouk je v Stari Fužini potekal v eni izmed sob v Zoisovem gradu. Poleg službenih obveznosti je vodila tudi Marijin vrtec, otroški pevsko-dramski krožek.
Med drugo svetovno vojno je bila kot izobraženka pregnana v Srbijo. Po vrnitvi v Bohinj pa je zopet poučevala v Stari Fužini. Celo življenje je pisala dnevnik. Pisala je tudi pesmi, v katerih je izražala svoj odnos do Bohinja in ljudi, ki jih je tukaj spoznala. Leta 1997 je postala prva častna občanka Občine Bohinj.
UČITELJICA
Učitelj je bil v vaškem okolju poleg duhovnika dolgo časa pomemben steber prosvete in kulture. Z ustanavljanjem ločenih ženskih učiteljišč so vzpostavili enakopravnost med spoloma, hkrati pa se je delež učiteljic v šoli začel naglo večati. Sprva so poučevale samo tam, kjer je primanjkovalo moških učiteljev, a se je med prvo svetovno vojno delež že prevesil na stran žensk, ki so bile dolgo v podrejenem položaju. Dobivale so manjšo plačo kot moški kolegi, prav tako so se z morebitno poroko »prostovoljno« odrekle svojemu poklicu. Učitelji so po prvi svetovni vojni postali državni uradniki, ki so jih veliko premeščali, Jazbarjeva pa je v Bohinju poučevala vse do svoje upokojitve leta 1954. Umrla je pri častitljivih 99 letih.
Informacije: Anja Poštrak, mag. Barbara Kalan / Gorenjski muzej
Fotografiji: Gorenjski muzej
