Trdo delo mi je bilo položeno v zibko. Odtisi premoga so z očetovih rok selili name in tako zapisali mojo poklicno pot. Nikoli nisem dvomil, da bom tudi sam pristal globoko v rovih in skrbel za to, da vse tisto kar greje, leze in gre pa hkrati ni delo matere narave, dobi potrebno energijo. Vedno pa sem tudi vedel, da temu delu ne bom posvetil vse svoje energije.
To sem zapisal naravi in ljudem. Vsako minuto prostega časa že od nekdaj posvečam raziskovanju neznanega, nadvse rad pa tudi spoznavam ljudi. In vsako nedeljo s pridom izkoriščam priložnost, ki se mi ponuja v Hotelu Bohinj. Takoj ko zjutraj posije sonce sem v polnem pogonu, naj bo to na kolesu, v jezeru, ali pa v gorah. To pa zato, ker se vrhunec vsake nedelje začne ob desetih dopoldan, ko svoja vrata odpre Tr’žnca lokalnih dobrot.
Ni boljšega dogodka, kjer lahko spoznavam nove ljudi, klepetam s starimi prijatelji in pa seveda na enem mestu nakupim pravzaprav celotno »fasungo« domačih dobrot. Jogurti, siri, potičke, gin, piškoti, sladice, salame, … izbor se kar ne neha. V dveh urah sem dodobra izžet in pripravljen na Gorenjski vetrič.
Zanimivo boste morda rekli, da se rudar tako rad podaja tudi v savno, ko pa je vendar že v službi podvržen visokim temperaturam. Z gotovostjo vam lahko povem, da je to drugače. Ko savna mojster zavihti svojo brisačo se temperatura enakomerno razporedi po celotni savni. Ob tem spremljajoč vonj izbranih esenc še dodatno prispeva k ugodnim občutkom, ki jih zagotavlja vrtinčenje zraka v finski savni. Vse to pa doživljam ob nepozabnem razgledu na bližnje vršace.
Ni kaj, tudi nedelja je lep in pester dan, še posebej v Bohinju.
