Pot na Triglav me vsakič znova očara. Že pred leti sem prenehal šteti, kolikokrat sem se povzpel tja gori k Aljaževem stolpu in z v rešpetin ujetim pogledovm objel ljubo Slovenijo. Na jasen dan se vidi celo do morja, tudi na oblačen dan pa razgled ne razočara. Strmi vršaci, neprehodne stene, zelene doline, ledeniška jezera, vse na dosegu roke. Oziroma noge. Skoraj da ga ni več hribčka v okolici Triglava, zagotovo pa ne v okolici Bohinjskega kota in domače Jereke, da ga ne bi obredel.
Priznam, z leti ne postaja nič lažje. Večkrat ko se povzpnem v gorski svet, bolj utrujene so moje noge, čeprav še nisem tako star. Z veseljem med svojimi pohajkovanji tako z mislimi odplavam k razvajanju svojih kosti. Ne razumite me napak, teh pohodov ne zamenjam za nič na svetu, pa vendar vem, da še kako prija tudi trenutek, ko bodo z noge zdrknili zvesti, stari pohodniški čevlji.
Misel, ki mi vedno znova da novega zagona je gotovo tudi tista, ko se spomnim na »Fruštk u vod«. Če je za mano posebej težak teden, se potrudim in vstanem še pred sončnim vzhodom, skočim na bližnji Vogar ali na Komno, nato pa se odpravim na zasebno jutranje razvajanje v zunanji bazen Hotela Bohinj.
Nikoli se ne bom naveličal veličastnega pogleda na okoliške Vršace, ki se mi odpira iz tega čudovitega kotička. In ko tako brezskrbno uživam, mimo počasi priplava mali splav s kozarčkom penine in zdravim ter okusnim zajtrkom. Takrat vem, da mi je življenje naklonjeno.
